»Za samoto je potreben pogum, ne moreš se dolgo strinjati, ne moreš več deliti malih prigod skupnosti, ne moreš več pisati o univerzalnosti izginjanja, zato živim v mestu, se opominjam, da najdem prostor sred križišč, nekateri odhajajo domov, drugi dom še iščejo, obdobja, desetletja antagonizmov in protislovij, razmišljam na sprehodu mimo ljudi, mimo razočaranj in bolečin, in minevajo, ostajajo za mano.«

»Kaj če se ne bom mogla nikdar več vrniti domov?«

»To so spodbudne besede ministra, vendar vseeno ne moremo mimo neprijetnih številk.«

»Naši zaposleni, čeprav so pozitivno nastrojeni, enostavno ne morejo več. Ni več prostora za nadure, nočne, saj so vse že zasedene.«

»Ker sem človek, ne morem mimo dejstva, da je pred tedni zaradi cepiva umrlo mlado bitje.«

»Takšna so bila ves čas izhodišča in mimo tega seveda ne moremo.«

»Ob angleški favoriziranosti ne morem mimo tega, da ne bi razmišljal, da se to vse skupaj začne zaradi lige, njihovega domačega tekmovanja.«

»Caravaggio je bil tako močan, da tudi tisti umetniki, ki gredo v popolnoma drugo smer, ne morejo mimo njega.«

»Ne joči, pridem kmalu, mimo migrantov – ljudi, za katere ne moreš najti prave strategije.«